Ben Lewis: Smeh in kladivo, 2010

Knjigo sem prevedel za založbo Ciceron, zaradi večplastne zahtevnosti kulturološko-zgodovinske študije pa je bil nato potreben še konkreten jezikovni in prevajalski poseg urednika Andreja Pozniča. 

Večkrat nagrajeni dokumentarist Ben Lewis skuša pojasniti vzpon in padec političnega vica in satire v nekdanjih socialističnih državah (1917–1989) in nacistični Nemčiji ter ugotavlja, da se je humor kar lepil na komuniste. Tudi zato, ker so šaljivce vrsto let preganjali, jih na tisoče zaprli, poslali na prisilno delo in v isti sapi ustanavljali uradne satirične časopise »pozitivnega humorja«. Britanski avtor judovskega porekla se spopade tudi s protikomunistično doktrino, ob kateri je odraščal na Zahodu, zato utopičnim idejam vendarle priznava večni lesk. Zaradi osredotočenosti na vzhodnoevropske države, ki so bile neposredno podrejene sovjetski ideološki in vojaški prevladi, v obravnavi izvzame Titovo Jugoslavijo, ki se je kmalu po vojni odločila za pot neuvrščenosti. Toda vici so si bili na las podobni, zamenjati je treba le imena … Večletno popotovanje, kulturološki esejizem, na desetine intervjujev in kronološko nizanje šal ponuja zvrhan koš gradiva za ultimativno politično štosarjenje in pomaga pretresti zrno in pleve za vse, ki jih komunizem zanima, plaši ali navdušuje.

Zapisano pod: 2/Moje knjige, 6/Humor & drugo | 12.12.2010 | Komentiranje onemogočeno

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

Komentarji onemogočeni.